Nina Pušlar - Mimogrede

Č^Blovek vsak v življenju kdaj obsta^Fne, i^Bšče pot, s soljo posipa rane^F. L^Bažje je, če kdo ob te^D7bi je, ^D7če nosi vsak tre^Gmnutek, obču^D#tek.

^BMimo naju so odtekla le^Fta ^Bin v spomine sva še zdaj uje^Fta. ^BKo bi le lahko vrnila^D7 čas ^D7in zbrisala be^Gmsede, poglede.

^BJa tako pa je življenje mimo ^Fšlo (in vse drugače bi bilo) ^Fja tako pa sva živela kar tako. ^BKot vsi ljudje sva kar^F nekje mi^Gmmogrede ^B7 v svoj pr^D#av odšla, drug drug^Fega, sva v čas p^Bustila.

A če o^D#ba takrat bi ved^Fela, kaj čut^Dm7iva, ^G7bi si n^C7ekje mimo^Fgrede grela sr^Bce.

^BKo življenje enkrat se obrn^Fe, ^Bgnev ponosa ti z veseljem vr^Fne. ^BKo spoznaš da je sre^D7ča ko imaš ^D7nekoga da te č^Gmuti, občuti.